Biologija las

Biologija las nam je razkrila mnoge skrivnosti in nas pripeljala do preprostega zaključka: če med oblikovanjem upoštevamo smer rasti las, deluje pričeska bolj naravno in je tudi obstojnejša.

Človeške dlake

Naloge las. Prvotna in najpomembnejša naloga las je varovanje telesa pred mrazom, vročino in UV-žarki. Med razvojem človeka se je poraščenost zmanjševala, vendar pa del preostalih dlak še vedno rabi kot zaščita. Tako npr. obrvi in trepalnice varujejo oči pred znojem in prahom. Dlačice v nosu kot filter med dihanjem zadržijo nečistoče iz vdihanega zraka.

Najpomembnejša funkcija las pa je sporočilna in okrasna. V antiki so veljali lasje za znamenje svobode. Nesvobodnim, kot so bili npr. vojni ujetniki ali sužnji, so lase ostrigli. V srednjem veku so poročene ženske v znamenje svojega stanu, lase pokrivale z avbo. lz teh časov izvira fraza ‘priti pod avbo = omožiti se’. Kot znamenje reda in discipline so možje v obdobju od 1933 do 1945 nosili kratko postrižene in na zatilju obrite lase. Irokeške in punk pričeske so bile v 80. letih znamenje protesta in naveličanosti družbe.

Tudi v frizerskih salonih je opaziti, da želijo stranke z lasmi posredovati sporočila. Modno usmerjene ženske z modernimi pričeskami jasno kažejo, da želijo biti v toku dogajanja. Tisti, ki bi radi še posebno zbujali pozornost, izberejo ekstremne dolžine in barve las.

Ženske s kratkimi lasmi veljajo za samozavestne in emancipirane, medtem ko so dolgi lasje znak ženstvenosti in erotičnosti. Ekstremno svetlo pobarvani ali živordeči lasje pritegnejo poglede.

Vrste las in dlak. Lasje oziroma dlake so glede na dolžino in debelino:

• dolgi (lasje na glavi, dlake na bradi, pod pazduho in na sramnih delih),
• kratki (obrvi, trepalnice, dlačice v nosu in ušesih),
• puhaste dlačice (pokrivajo vse dele telesa razen dlani, podplatov, ustnic).

Zaradi močne zgradbe imenujemo kratke dlake tudi ščetine. Puhaste dlačice so tanjše in pogosto svetlejše od dolgih ali kratkih las oziroma dlak.

Glede na čas nastanka las ločimo:

• prvotno poraščenost,
• drugotno poraščenost,
• končno poraščenost.

Prvotna ali primarna poraščenost človekovega telesa se razvije tedaj, ko je zarodek še v maternici, in odpade pred porodom ali do 6 meseca življenja. Primarne dlake so navadno temnejše od las, ki zrastejo pozneje. To poraščenost imenujemo tudi lanugo.

Nadomesti jo drugotna poraščenost, puhaste dlačice (vellus), ki ostanejo na telesu tudi pozneje. V prvem letu življenja puhaste dlačice na glavi nadomesti končna poraščenost. Poraščenost pod pazduho, na sramnih predelih in na bradi se pojavi šele pozneje, pod vplivom spolnih hormonov.

Popoln razvoj končne poraščenosti se lahko zavleče tudi do 50. ali 60. leta življenja. Pri moških v tej starosti opazimo, da postanejo obrvi bujnejše, prav tako se poveča dlakavost v ušesih. Pri plešavosti se namesto las na glavi pojavi tanek puh, delno pa poraščenost povsem izgine. Spremembe od ene do druge oblike poraščenosti potekajo nenehno, tako da so možne vmesne stopnje.

Lasni mešiček

Lasni mešiček imenujemo drobno jamico cevaste ob­like v koži, iz katere raste dlaka oziroma las. Lasni me­šiček se oblikuje v 3. mesecu nosečnosti. Zaradi nene­hne delitve celic raste pokožnica v usnjico (corium). Pokožnica in usnjica tvorita skupaj z vezivnim tkivom lasni mešiček (folikel).

Notranji del lasnega mešička sestoji iz pokožničnih tkiv in obdaja koreninico lasu, zato ga imenujemo korenski ovoj. Korenski ovoj se deli na dva dela. Notranji del je tesno spojen z lasom in skupaj z njim raste navzgor. Zunanji del korenskega ovoja pa od zunaj obdaja koreninico las in je v lasnem mešičku ali foliklu.

V spodnjem delu lasnega mešička se vezivno tkivo čepasto razrašča v tkivo pokožnice in tako tvori lasno papilo (brbončico). Tkivo pokožnice, ki obkroža lasno papilo, lahko primerjamo z zarodno plastjo pokožnice s sposobnostjo delitve. lmenujemo jo lasni matriks, njegove celice, ki se lahko delijo, pa keratinociti. Lasna papila in matriks sta bistvenega pomena za rast las. V lasni papili je klobčič kapilar. lz teh drobnih žilic s tankimi stenami prihaja limfna tekočina, ki obliva kera­tinocite in jih oskrbuje s hranilnimi snovmi. V keratinoci­tih se iz aminokislin tvori protein. Z delitvijo keratinoci­ti tvorijo hčerinske celice, ki kot mehka celična snov obdajajo lasni matriks. lz te celične snovi sestoji spod­nji del las, ki ga zaradi njegove oblike imenujemo las­na čebulica.

Področje lasnega matriksa imenujemo rastni del las, nad njim sta oblika celic in celična snov drugačni. V preoblikovalnem delu se prej okrogle celice preobliku­jejo in pri tem nastanejo tri različne oblike celic, po ka­terih ločimo tri dele lasu. V poroženevalnem delu iz mehkega proteina nastaja trdnejši keratin.

Lojnice so v zgornjem delu lasnega mešička in ga po­gosto obdajajo v obliki venca. Tudi te so, kakor koren­ski ovoj in lasni matriks iz pokožničnega tkiva. Loj, ki ga izločajo, neguje kožo in lase ter krepi njihovo obrambno sposobnost pred zunanjimi vplivi. Mišica lasnega mešička je pod lojnico povezana z mešičkom in se konča v usnjici, globoko pod pokožnico.

Mišico uravnava vegetativno živčevje. Pod vplivom mraza ali razburjenja se lahko skrči. Takrat mešiček spremeni lego in se iz poševne lege dvigne v pokon­čno, dlaka se dvigne, obenem se dvigne tudi mešiček v celoti, koža okoli dlake pa se skrči.

Nastane tako imenovana kurja polt.

Lasne plasti

Las sestoji iz treh plasti:

• luskaste (zunanja plast skorje),
• vlaknate (skorja) in
• sredice.

Nastanek teh plasti izhaja iz genetskih dejavnikov v keratinocitih in iz stopnje mehanskega preoblikovanja. Zaradi pritiska novorastočih celic se mehka celična snov pomika navzgor. V preoblikovalni coni, ki jo lahko primerjamo z narobe obrnjenim lijakom, še dodatni stranski pritisk spreminja obliko celic. Pritisk je močnejši ob robu in šibkejši proti sredini lasu.

Luskasta plast (kutikula). Na zunanjem delu lasne čebulice je celična snov tesno pripojena h korenske­mu ovoju, tako da so celice močno sploščene. Zaradi dodatnega, navzgor usmerjenega pritiska, pa se celice razporejajo druga nad drugo in tako tvorijo več plasti lusk. Luskasta plast pri tem dobi obliko notranjega ko­renskega ovoja. Zaradi prepletenosti luskaste plasti in notranjega korenskega ovoja je las zasidran v lasišču. Kutikula sestoji iz šestih do osmih plasti mrežastih, druga nad drugo ležečih celic, ki so med seboj povezane z vezivom proteinskega izvora. To je zmes lipidov, proteinov, aminokislin in maščobnih kislin, ki jih izlo­čajo celice.

Luskasta plast je prozorna in pri laseh Evropejcev brezbarvna, medtem ko je kutikula Azijcev in Afriča­nov pigmentirana. Prilegajoča se kutikula ima gladko površino, in ko nanjo pade svetloba, se od nje ena­komerno odbija (reflektira), kar daje lasem naraven lesk.

Luskasta plast obdaja spodnjo vlaknato plast in pre­prečuje razcepljenje las. Snovi določene velikosti ne prepušča v notranjost lasu, če pa že, potem to poteka zelo počasi. Pri strokovnem delu, kot je npr. razbar­vanje in barvanje las, moramo zato luskasto plast omehčati z alkalnimi preparati. Ta postopek imenuje­mo tudi odpiranje. Las z odprto luskasto plastjo je brez leska, saj se svetloba na njem razpršeno odbija. Zara­di pogostega umivanja ali kemične obdelave lahko hit­ro topljive membranske proteine odstranimo iz kuti­kule. Robovi luskastega sloja nato štrlijo navzven in se cefrajo, lasje so brez leska.

Vlaknata plast (korteks). V preoblikovalni coni lasne­ga mešička dobijo celice vlaknate plasti podolgovato, vretenasto obliko, zato jih imenujemo tudi vretenaste celice. Celice so med seboj povezane z membranski­mi proteini. Vlakna vretenastih celic so v proteinskem vezivu. V prerezu je vretenasta celica videti kot vlak­nat snopič, zato jo pogosto imenujemo tudi vrvičasti vlaknati splet.

Zgradba vlaknate plasti je naslednja:

• protofibrili so najmanjša vlakna, sestavljena iz treh do petih spiralno oblikovanih proteinskih molekul (peptidnih spiral), ki so spiralno zavite kot vlakna vrvi;
• po velikosti sledijo mikrofibrili, ki jih sestavlja približno deset protofibrilov;
• makrofibrili so največja enota vlaken, sestavljajo jo mikrofibrili.

Vlaknata plast obsega 80% in je zato najpomemb­nejša plast lasu. Lasu daje obliko, barvo in trdnost, po­leg tega določa tudi gladek ali nakodran videz lasu. Če želimo spremeniti obliko gladkega lasu, moramo spre­meniti vlaknato plast. Luskasta plast in sredica se pri­lagodita novi obliki. V vlaknati plasti so pigmenti (barvi­la). Barvo lahko spreminjamo s kemijskimi sredstvi. Trdnost vlaknate plasti določa spletanje posameznih vlaken v večje enote, če so ti spleti prizadeti, se poško­duje struktura las.

Sredica (medula). Tretja plast, ki nastane v preob­likovalnem delu lasnega mešička, je sredica. Pritisk v preoblikovalnem delu proti sredini lasu nekoliko po­pusti. Bolj ko je las debel, toliko manjše je torej preob­likovanje celic v središču lasu. Pri debelih laseh sredi­co sestavljajo okrogle celice, ki komajda poroženijo. Sredica je gobasta. Pogosto ostanejo le še sledi celic sredice, končno pa tudi te izginejo. Nastane z zrakom napolnjen središčni kanal.

Pri tankih laseh so pritiski v preoblikovalnem delu de­javni tudi v središču lasu, zato se lahko tudi tam ob­likujejo vretenaste celice. Tak las sestoji iz samo dveh plasti, luskaste ali kutikule in vlaknate plasti ali korteksa. Sredica pri frizerskem delu ni pomembna.

Lasni keratin

V keratinskem delu se aminokisline vežejo v proteine. Polipeptidne verige vsebujejo številne vezne točke, kjer se lahko medsebojno povezujejo v proteinske molekule.

Vodikove vezi nastajajo med vodikovimi in kisikovimi atomi. To so šibke vezi, ki se cepijo z dodajanjem vode, z odvzemanjem vode pri sušenju pa se spet vzpo­stavijo.

Solne vezi nastajajo med atomskimi skupinami s po­zitivnim in negativnim nabojem. So znatno stabilnejše od vodikovih. Solne vezi se cepijo v alkalnih snoveh in se s kislinami znova vzpostavijo.

Žveplove vezi nastajajo med žveplovimi atomi. Vezi so zelo stabilne, cepijo se v sredstvih za kodranje, s sredstvi za fiksiranje pa jih znova vzpostavimo.

Zaradi tvorbe vezi iz mehkega proteina nastaja trdnejši keratin. Temelj za gradnjo keratina so proteini v hrani.

Vlaknati keratin. lz tega keratina so fibrili v vlaknati plasti. lmenujemo ga tudi kristalni keratin, ker je ena­komerna ureditev vlaken podobna pravilni ureditvi mo­lekul v kristalu.

Z vodikovimi vezmi med razpotegnjenimi proteinskimi molekulami nastane spiralna oblika, ki jo imenujemo peptidna spirala.

Solne in žveplove vezi vežejo peptidne spirale v pro­tofibrile, ki so najmanjše enote vlaknatega keratina.

Proteinsko vezivo. Pri sintezi proteinov nastajajo tudi krajši proteinski segmenti, ki se ne razporejajo v vlak­na ali ploskve, ampak se neurejeno kopičijo in tvorijo vezi.

Tako nastane proteinsko vezivo, ki ga imenujemo tudi amorfni (neurejeni) keratin.

Naravno izpadanje las

Od približno 100.000 las jih dnevno izpade do 100. lz­padle lase vedno znova nadomestijo novi, tako da ne more priti do popolne izgube las. Lasje so razporejeni v rastne skupine. Znotraj ene take skupine lasje ne iz­padejo naenkrat, ampak s časovnim zamikom, tako da ne more priti do plešastih predelov.

Rast las poteka v treh stopnjah:

1. stopnja rasti (anagenska stopnja); lasni matriks ne­nehno tvori nove celice;
2. prehodna stopnja (katagenska stopnja); las in lasna papila se ločita;
3. stopnja mirovanja (telogenska stopnja); las miruje v lasnem mešičku.

Pri ženskah stopnja rasti lasu na glavi traja približno šest let. Ženski las lahko pri povprečni rasti 1 cm na mesec doseže dolžino 70 do 80 cm. lzjemno dolgi las­je, ki jih lahko včasih vidimo pri ženskah, so taki zaradi nenavadno dolge stopnje rasti. Stopnja rasti las pri moških traja približno tri do štiri leta.

Na začetku stopnje mirovanja pridobita papila in lasni mešiček spet prvotno velikost in sposobnost delovan­ja, tako nastane nov las. Betičasti las odpade, bodisi pri umivanju ali med česanjem, lahko pa ga tudi izrine novi las.

Naravna barva las

Naravna barva las je odvisna od pigmentov ali melaninov v laseh. Melanin nastaja v melanocitih, med celi­cami matriksa. Melanociti so se razvili iz živčnega sis­tema, zato so podobni živčnim celicam. Opremljeni so z razvejenimi celičnimi izrastki, ki celice matriksa oskr­bujejo z melaninom. Pri delitvi celic matriksa se mela­nin prenese naprej na novo nastale hčerinske celice. Če melanociti prenehajo delovati, posamezni lasje postanejo beli, celotno lasišče pa deluje sivo, zaradi mešanih, pigmentiranih in nepigmentiranih las.

Melanociti lahko tvorijo različne pigmente. Dokazano obstajata dve vrsti pigmentacije:

1. temni evmelanin in
2. rumenordeči feomelanin.

Z obema vrstama melanina bomo v nadaljevanju po­jasnili nastanek naravne barve las.

Naravno barvo las določata celotna količina in razmer­je v mešanici pigmentov v keratinu. Na barvo las pa vplivajo tudi morebitni z zrakom napolnjeni prostori v kanalu sredice lasu ali drugačen odboj svetlobe zara­di sprememb na luskasti plasti posameznih las.

Barvo las opisujemo z izrazoma:

• barvna globina (barvna vrednost, svetlost),
• barvna smer (barvni ton, barvitost).

Pri uravnoteženem razmerju obeh vrst pigmenta nas­tanejo barve las s komaj zaznavnim rumenkasto-rja­vim leskom, naravni ali osnovni toni. Razporejamo jih po njihovi barvni globini (svetlosti) od svetle do črne. Razlika med naravnimi toni določa barvno smer. Če je delež rumenordečih tonov višji, dobimo barvno smer zlatih ali rdečezlatih odtenkov. Pri manjši količini ru­menordeče pa barva las deluje pepelnato. Tako dobi­mo pepelnato barvno smer.

Glede na najnovejše raziskave domnevamo, da je v vsakem posameznem lasu le ena vrsta pigmenta. Količina pigmentov določa različne svetlobne odten­ke.

Las, ki npr. vsebuje temen evmelanin, lahko zaradi lomljenja svetlobe odseva tudi svetle odtenke.

Naravna smer rasti in nakodranost las

Že od nekdaj so ljudje poskušali oblikovati kodre na ravnih laseh. Na vprašanje, kako pride do naravno na­kodranih las, še danes ne vemo točnega odgovora.

Smer rasti las določa lega lasnega mešička v koži. lzhodišče glavne smeri rasti las in tudi dlak po telesu so vrtinci.

Posamezni lasje ali deli las (rastni predeli) ne sledijo osnovni smeri rasti. Največje razlike so predvsem na konturah (robovih) in na zatilju. Tam lahko nastanejo celo dodatni vrtinci.

Če upoštevamo smer rasti las, deluje pričeska bolj naravno in je tudi obstojnejša.

Poševna lega lasnega mešička v koži določa kot, pod katerim las raste. Če se skrči mišica mešička, se spre­meni tudi poševna lega mešička; kot, pod katerim las raste iz kože, se poveča in las se ‘postavi pokonci’.

Striženje ‘na krtačko’ je mogoče le pri tistih laseh, ki rastejo iz kože pod večjim kotom. Kratki lasje, ki raste­jo iz kože pod majhnim kotom, ne stojijo pokonci, am­pak ležijo plosko na glavi.

Naravno skodrani lasje nastanejo verjetno zaradi ob­like lasnega mešička. V preoblikovalnem delu mešička srpaste oblike dobi tako obliko tudi las. Pri tem se ce­lice v zunanjem loku raztegnejo. V poroženevalnem delu se ta oblika ustali.

Naravno skodrani lasje Afričanov so posledica zelo močno zakrivljenega lasnega mešička.

Vselej ko lasje v življenju izgubijo nakodrano obliko ali pa se kodrajo pozneje, npr. po puberteti, pride do tega zaradi različno hitre delitve celic v rastnem delu. Lasni matriks tvori na eni strani več celične snovi kot na dru­gi.

Debelina in oblika prečnega prereza lasu

Debelina las je premer prečnega prereza las. Posa­mezne vrste las oziroma dlak pri isti osebi so različnih debelin. Telesna poraščenost je finejša, dlake pa so debelejše od las.

V življenju se spreminja debelina drugotne porašče­nosti. Tanki lasje dojenčkov se v prvih letih življenja razvijejo do normalne debeline. V starosti lasje lahko postanejo spet tanjši. Svetli lasje so pogosto tanjši od črnih ali rdečih las.

Povprečna debelina las pri Srednjeevropejcih je 0,06 mm, kar je normalna debelina las. Lasje, tanjši od 0,05 mm, veljajo za tanke, debelejši od 0,08 mm pa za de­bele.

Vsi frizerski preparati in povprečen čas delovanja so prirejeni za normalno debelino las, to je 0,06 mm.

Pri podvojenem premeru lasu se poveča tudi površina prečnega prereza lasu. Debelejši las ima zato več ke­ratina, ki določa prožnost in odpornost lasu. Za izena­čenje prožnosti mora frizer tanke lase močneje pre­oblikovati.

Oblike prečnega premera las. Las ima obliko lasne­ga mešička, zato so lasje: okrogli, ovalni ali (redkeje) močno sploščeni.

Ker prečnega prereza lasu ne moremo določiti s pros­tim očesom, tudi ni pomemben za videz las. Nasprot­no pa je to zelo pomembno pri trajni ondulaciji in pri oblikovanju pričeske. Okrogel las lahko brez težav ob­likujemo, ker je v dobrem stanju.

Bolj ko je las sploščen, bolj izgublja te pozitivne last­nosti. Na navijalko leže plosko tako, da njegova spre­menjena debelina ustreza debelini tanjšega lasu. Pri izbiri navijalk moramo zato pri ovalnih laseh upoštevati spremenjeno debelino in se ravnati po tanjših delih las.

V izjemnih primerih, pri močno sploščenih štrenastih laseh, ne učinkuje nobeno sredstvo za trajno ondu­lacijo.

Las kot pripomoček za medicinske preiskave

Po celicah matriksa prihajajo iz krvi v lase poleg hra­nilnih tudi druge snovi in se tam kopičijo.

Če lase po delih analiziramo, lahko ugotavljamo presnovne procese za daljše preteklo obdobje, medtem ko iz analize krvi ugotovimo le trenutno stanje v telesu. Analiza las omogoča vpogled v prehrano, oskrbo tele­sa z minerali in elementi v sledeh, ugotovitve o drogah in uživanju zdravil.

Tako lahko postavljamo zgodnje diagnoze o možnih obolenjih. Pri epilepsiji so v laseh presežki raznih ele­mentov. Srčni infarkt lahko napovemo pri pomanjkanju določenih elementov (Ca, Mg, Zn, Se). Tudi možnost pojava raznih obolenj, ki izvirajo iz pomanjkanja žele­za, lahko prej ugotovimo z analizo las, kot pa s krvni­mi preiskavami. V sodni medicini uporabljamo lase za dokazno gradivo. Zastrupitve izpred več let lahko do­kažemo z analizo las. Po enem samem lasu lahko po­zneje razpoznamo zločinca.

Las zaradi površinske strukture lahko kot filter pre­streza iz zraka težke kovine in strupe. Zato je lahko merilo intenzivnosti zdravstvenih obremenitev, ki smo jim izpostavljeni doma in na delovnem mestu. Učinki kemičnih postopkov pri frizerskem strokovnem delu na tuje snovi v laseh še niso raziskani. Do nezaželenih posledic barvanja pride verjetno tudi zaradi reakcij fri­zerskih preparatov na tuje snovi v laseh.